Gor in dol po straniščni školjki

 

 

UTRUJENOST

Share on Facebook Share on Twitter Share on Google+


Saj pravzaprav ne vem, kaj je krivo. Tale zimska temina, nenavaden jugo, ki - tako pravijo tisti, ki živijo ob morju  - menda zelo obremeni razpoloženje, ali pa je kriv retrogradni Merkur. Nekaj že bo, ker se že nekaj dni valjam v nekem čudnem počutju.

Vse življenje je bilo eno mojih osnovnih vodil hlepenje k sreči, k veselju, k zadovoljstvu. In vse življenje se mi je nekako zdelo, da sem lahko srečen, vesel in zadovoljen le, če so takšni tudi ljudje okrog mene. In vse življenje se mi je nekako zdelo skoraj naravno, da za takšno okolje, če tega ni naredil nihče drug, poskrbim sam. In tako sem vedno tudi počel. Dopusti, počitnice, vikendi, zabave, večerje, pohajanja, neumnosti... Vse je šlo vedno čez moje roke. Eden od prijateljev, ki malce bolj pozna človeško psiho in vzgibe njenega delovanja, je tip človeka, kakršen sem jaz, opisal kot "provider".

Provider. Ja, če malce pomislim, je res tako. Do neke mere v službi, v precejšnji meri pa, ko gre za prijateljske in čisto osebne odnose. Ampak... Decembra 2017 se je provider utrudil. Dovolj imam tega, da sem vlačilec, dovolj imam svetovanja, dovolj imam tega, da le jaz vedno poslušam. Dovolj imam tega, da je to, kar počnem, samo po sebi umevno, in sicer do te mere, da nihče več niti ne pomisli, da je včasih fino pocrkljati tudi koga drugega. Ja, lahko kdaj, tako za spremembo, tudi mene. Prav nič ne bom jezen, če se bo to zgodilo. Saj se zgodi, ne smem biti krivičen, ampak zdajle se počutim tako, da se mi dozdeva, da je tega veliko, veliko premalo.

Saj vem, da sem za vse skupaj krepko kriv tudi sam, ker sem ljudi okrog sebe tako preprosto "vzgojil" in jim omogočil divji oportunizem, ampak zaradi tega se ta hip ne počutim prav nič bolje.

Ja, tiste kričave parole izpred nekaj dni o življenju na polno vsak dan, ker nikoli ne veš, kdaj te odpihne "kot kredo s table" (Hvala, Sylvia Plath, za te besede.), še vedno veljajo. Samo morda jih bom začel malo ožiti, če bo treba, tudi tako, da bom kdaj kaj naredil tako, da bo prijetno samo meni.


Pa saj niti ne vem, kaj se je zalomilo, da sem se tako sfižil. Skušam razumeti, ali morda kot otrok nisem doživel dovolj ljubezni in pozornosti, da si moram zdaj to "kupovati" z vsem, kar naredim za druge, vendar se mi zdi, da bom moral vseeno še malce kopati po sebi.

Ja, "mama Celestina" gre malo na dopust. Saj vem, da se bo še vrnila, ampak nekaj časa je ne bo. In vem tudi, da česa tako osebnega še dolgo ne bom vrgel iz sebe. Obstaja tudi svet onkraj gat, samo precej skrit je.

4 COMMENTS

Jure Brankovič
13 Dec 2017
Ti kar počivaj, ampak nujno še naprej piši...to je terapija...ne samo zate.
Sabina
12 Dec 2017
Privošči si. Vse tisto, kar je tvoje in zate. Vsi imamo baterije. Ki se vmes izpraznijo. Ker in če... smo ljudje. Ostani svoj. In... ko boš kdaj mimo Celja, dobrodošel.
Miran Šafranko
12 Dec 2017
Srečno, Tomaž!
Jurij B.Hudohmet
12 Dec 2017
Truth my friend. I admire you.

REPLY:

    



celestina.si

is mobile friendly
 

2015 © Renovatio  I  powered by QUBE system™  I  host on GreenServers