Dejstva. Slovenski košarkarski reprezentanci je uspel zgodovinski uspeh. Uspelo jim je nekaj, kar se je - tudi če tega ne priznajo - na nek način dotaknilo tudi največjih spletnih nergal, ki smisel svojega obstoja pogosto vidijo le v scanju proti vetru. #mojtim je Slovenijo potegnil v enega najsilovitejših in tudi najprijetnejših viharjev zadnjih let. V marsikom se je znova zbudil dolgo zatajevan ponos, ko je opazoval tri tedne vihranja slovenskih zastav in zagotovo eno najbolj popolnih športnih predstav. Slovenija je dihala s košarko. In prav je tako.

Ampak.

Navijaška množica je spet pokazala, kako vidi svojo državo in njene predstavnike. Ko se je na tribunah, v dvoranah ali na odrih pojavil kakšen od predstavnikov države, so se zaslišali žvižgi in kričanje. Ker tile politiki se pa res nimajo kaj šlepati na naše prvake. Ampak prav ti prvaki so tudi sami v zadnjih tednih kar nekajkrat izrazili svoj ponos nad državo, pod katere zastavo so nastopali. Tudi sami so spoštljivo sprejemali čestitke tudi politikov. Zakaj tega odnosa ne premorejo tudi tisti, ki sami - razen z navijanjem - pri teh uspehih res nimajo nič? Politiki naj izginejo, ker s tem uspehom nimajo ničesar. To je stavek, ki nikakor ne izgine. Ampak vzemimo si trenutek za premislek.

Kdo že zaposluje izredno veliko vrhunskih športnikov, da lahko potem ti mirno dosegajo vrhunske rezultate? Država. Kdo že skrbi za financiranje šol in tudi osnovnih športnih dejavnosti, ko je že mogoče opaziti, kdo bi se lahko razvil v vrhunskega športnika? Država. Kdo recimo podeljuje športne štipendije mladim, ki nastopajo v mladinskih konkurencah? Olimpijski komite v prepletu z državo. In še marsikaj bi lahko našteli v tem poglavju. In država so, pa če to hočemo ali ne, tudi politiki, zlasti tisti, ki odločajo. Ki vodijo. Ki vladajo. In če je s to državo tako hudo, je tu nekaj nasvetov.

In tudi zato bi si, ko se pojavijo na tujem, zaslužili, da bi jih navijači sprejeli bolj dostojanstveno. Ker s tuljenjem in žvižganjem veliko več povedo o sebi kot pa o ljudeh, ki jih na ta način napadajo. Kot pravi Miha Kovač, državotvornosti in spoštljivosti do države, iz katere prihajajo, na ta način vsekakor ne kažejo. 

Za enega boljših premislekov je te dni poskrbel Andraž Zorko. Slovenci, pravi, s poudarjanjem športnih uspehov in obenem s primerjavami, kako to zadnje čase ne uspeva Hrvatom, zelo podobni postajamo prav njim, torej državi, ki se dejansko valja v blatu takšnih in drugačnih težav, a noro poudarja prav športne uspehe. In če bi bil nasvet, naj si naši navijači počasi preko Triglava začnejo pripenjati šahovnice, (celo zame) precej nesramen, je nasvet nekje drugje. Če je ta država res tako neznansko na tleh, če so politiki res tako neznansko nesposobni, potem je treba nekaj narediti. Za začetek, in ta priložnost se bo ponudila kaj kmalu, so tu državnozborske volitve. Odpravite se na volitve, ljudje, in izbirajte in izberite. In če se vam zdi, da je tako ali tako vse brez veze, ker vedno odločamo o enih in istih ljudeh, vam priporočam nekaj drugega. Dajte jajca na pult in kandidirajte, bodite izvoljeni in poskrbite, da bo vaša modrost, vaša vizija o "drugi Švici" ali čemerkoli že namesto za šankom, pred televizorjem, na tribunah, polnih dima bakel, za anonimno tipkovnico, v dvoranah, nekje *res* zaživela. Ker Slovenci, seveda tisti brez položaja in moči in veljave, očitno res vsi zelo dobro vemo, kaj bi bilo treba storiti, ampak tega - sami - seveda ne naredimo. Ker so žvižgi in vreščanje udobnejši od tega, da bi kdo sam kdaj stopil na oder in tvegal, da bi ga nekdanji prijatelji, zavezniki, somišljeniki mrtvo hladno izžvižgali. Takšni pač smo.