Gor in dol po straniščni školjki

 

 

SRAM ME JE

Share on Facebook Share on Twitter Share on Google+


Ja, kar precej sramu se je v meni nabralo zadnje čase. Opazovanje Slovenije v zadnjih mesecih ni ravno prijetno in preprosto opravilo. To sem že napisal, pa bom vseeno še enkrat. Če brcneš v vedro vode, bo drek priplaval na površje. In voda v našem vedru je krepko razburkana. No, po se kar spustimo po toboganu sramu.

Politika. Sram me je, da v zadnjih letih 20 letih, kar spremljam slovensko politiko, slovenski parlament iz sklica v sklic postaja slabši. Nabor, ki je ostal po mandatih selekcije, je žalosten. Osebnosti, ki so imele kaj povedati, osebnosti, ki smo jih celo prisluhnili, so iz parlamenta nepovratno odšle. Kar je ostalo od prej, je izrojeno in sfiženo, kar je novo, pa se očitno še ni našlo, da bi iz sebe iztisnilo kaj uporabnega. In iluzija tega, da je parlament mesto, kjer se v vsebinski, argumentirani razpravi rojeva zakonski okvir, ki bo to državo kam popeljal, je res zgolj iluzija.


In kdo nas vodi, če skočim po skupinah, ki odločajo o tem, kam gremo? Sram me je, da moram zapisati, da tisti, ki so dobili mandat, da nas vodijo, preprosto ne sestavijo jajc, da bi to res tudi počeli, ker bi si s tem morda zakockali tako ali tako negotovo prihodnost. In sram me je, da med njihovimi partnerji najdeš nekoga, ki se za politično in finančno preživetje dobesedno oklepa slovenskih hlodov, in nekoga, ki bo naredil vse, da bo imel varnostnika in resor. In na drugi strani ni nič lepše. Sram me je, da največji med tistimi, ki nas ne vodijo, od vrha navzdol prisegajo zgolj še na retoriko sovraštva in poniževanja tistih, ki niso z njimi. In da neka manjša, precej podrepna stranka počne večji del isto in ob tem divje pozablja na knjigo, v kateri naj bi bilo napisano, kako živeti po pravilih nekoga nad nami. In sram me je, da imamo tudi skupino, ki zgolj prodaja pravljice, ki v tem svetu ne morejo preživeti, in da imamo neko razpršeno skupino, v kateri nekateri še vedno zgolj ližejo rane svojih pretiranih ambicij.



In sram me je, da imamo tudi edinega neposredno izvoljenega človeka, ki ga bolj skrbi, kje bo pokazal svoj nezdravo zagorel obraz, od tega, kje lahko dejansko tudi kaj postori. Smo pač včasih imeli na tem položaju ljudi, ki smo jim pozorno prisluhnili, ko so se oglasili. Preteklik sem uporabil zavedno.

In če se vrnem k vedru in dreku na gladini. Če je Slovenija vedro, je bila brca za nas vsekakor begunska kriza. Sram me je, ko vidim, koliko - upravičenega ali ne, neutemeljenega ali ne, razumnega ali ne - sovraštva je nakopičenega v tem ubogem narodu. Sovraštvo, in nikar ga ne preoblačite v strah, ni še nikoli nikomur prineslo nič dobrega. In sram me je, ko opazujem zagovedne obraze in poslušam surove besede ljudi, ki se ob sledenju svojim idolom ne zavedajo, da bodo tudi sami - tako kot zdaj valovi tistih, ki pljuskajo ob obale Evrope - v trenutku postali topovska hrana, ko jih ti isti idoli ne bodo več potrebovali. Ko jih bodo uporabili, zlorabili in zavrgli v sramotni bitki za oblast. Ker je to - in tudi tega me je sram - edino gonilo njihovih dejanj. In za dosego svojega cilja v tem cirkusu uporabljajo strah, ker je strah najmočnejše orožje, kar tudi priznajo. In zdaj uporabljajo strah do vseh, ki niso kot mi. Kaj, kdo pa smo pravzaprav mi?

 

In kranjska zgodba zaradi šestih mladostnikov brez staršev? Sram me je zaradi tistih štiriindvajsetih učiteljev, ki so zbirali podpise, da teh otrok ne bi namestili v dijaški dom. In zgolj upam lahko, pa ne bi dal roke v ogenj, da se ne bo nekoč nekje, seveda v Sloveniji, našel tudi zdravnik, ki bo odklonil pomoč enemu od teh "nenaših" ljudi. Ker takšni pač smo.



In, čisto na koncu, ker ne morem mimo tega, ker mi slovenščina veliko pomeni. Sram me je, da so tisti, ki so najglasnejši pri obrambi in zagovarjanju slovenstva, polpismeni. Kaj natančno branijo ti ljudje? Koga?

Ja, en kup sramu se je nabral v meni in nič ne kaže, da bi se lahko ta kup začel kaj kmalu sesedati. No, še to, Vse fotografije, ki so v tem zapisu, so screenshoti iz enega najbrž res najboljših filmov vseh časov. Cabaret se dogaja v Nemčiji v letih, ko se je začel nacizem razraščati kot rakava tvorba in uničil do takrat veselo, radoživo, ja, če hočete dekadentno družbo. Zgodba tega filma zadnje tedne in mesece neprijetno močno odzvanja v meni, ker okrog sebe opažam prav takšno metamorfozo slovenske družbe. Če lahko, si ta film oglejte.

In sram me bo, če se bo v tisto, kar je na koncu nastalo iz Nemčije, naša družba tudi res spremenila. Potem bo morda vseeno res čas, da se od tega vsega poslovim. No regrets.

 

8 COMMENTS

Tony Murko
28 Feb 2016
Zanimivo branje. Pa koliko resnice!!! Zares žalostno, da moramo živeti v taki Vukojebeni!!!!
TC
01 Mar 2016
Hvala. Ja, ne vem, s čim smo si to prislužili.
Jani Möderndorfer
25 Feb 2016
Dober tekst, podpišem....
TC
25 Feb 2016
Hvala, Jani. Res se mi je kar malo preveč nabralo ob tem, kar se dogaja. In res pogrešam bistveno več odločnosti in jasnosti, ko gre za vrhove oblasti. Mislim, da je čas načelnih in neotipljivih stališč minil. Sicer nam bo enkrat res krepko, krepko žal.
Igor šoltes
24 Feb 2016
Začel se je 12 krog pogajanj TTIP ki je čisto poniknil v javnosti. In k sramu lahko dodam, kako prekleto se pustimo nategniti, ko pravočasno preusmerijo pozornost. Vsak ima svoj film, kot ima vsaka vojna svoje žrtve.
TC
24 Feb 2016
Ja, saj če bi si vzel malo več časa, bi lahko nanizal še en grdo dolg seznam reči, ki se jih lahko sramujem. Samo potem bi vsi rekli, da samo morim in težim. :)
Ksenja
24 Feb 2016
Darling, u must have been gravely inspired.. Your writing, as always, is state of the art. :*
TC
24 Feb 2016
Srce zlato, samo mal sem se nakuhal, ko sem videl, kaj se je dogajalo v Kranju. Marsikaj lahko razumem in dopuščam, res marsikaj, tisto tam pa je bila kaplja čez rob.

REPLY:

    



celestina.si

is mobile friendly
 

2015 © Renovatio  I  powered by QUBE system™  I  host on GreenServers