Ja, tudi ta beseda je včeraj priletela na tviter. Poslanec Slovenske demokratske stranke Marijan Pojbič, ki tudi sicer ne slovi po ravno rahločutnih in slovnično pravilnih tvitih, je namreč vladne priprave na razmislek o tem, kam naj bi dolgoročno krenila Slovenija, pospremil s temi besedami.

 

 

Ne bom se spuščal v vsebinske in politične plati tega, kar v parlamentu počne Pojbič (in še nekaj poslancev z njemu podobnim dometom izražanja stališč), ampak mislim, da bi se morali enkrat resno vprašati vsaj nekaj reči. Recimo to, zakaj pod pragom tega, kar naj bi bila sprejemljiva komunikacija brez nesramnosti in žalitev, ko gre za poslance državnega zbora, praviloma - in z zelo redkimi izjemami - ostajajo zgolj poslanci Slovenske demokratske stranke. Od poslancev drugih strank, ki jim sledim na tviterju, besed "slaboumnež", "nespodobnež", "hlapec", preprosto ne vidim, pa naj gre za koalicijo ali opozicijo in obračunavanje s političnimi tekmeci. Ampak ugibanje, zakaj je v SDS tako, je skoraj odveč, saj gre skoraj gotovo - kot pri vsem, kar je povezano s to stranko - za usklajeno, dogovorjeno in vodeno medijsko kampanjo, tej pa ritem z velikimi koraki daje predsednik stranke, za njim pa bolj ali manj uspešno - kolikor pač zmorejo - drugi bolj ali manj vidni javno izpostavljeni predstavniki stranke.

 

Lahko bi se tudi vprašali, koliko je to žaljenje ter izpodbijanje ugleda in veljave vsem in vsemu, kar je ne-SDSovsko, sploh še uspešno, ko gre za razširjanje dometa in "besede". Vsekakor pa je več kot uspešno, ko gre za držanje ritma in vznemirjenosti podpornikov stranke. Po tej plati so tudi nesramni, žaljivi in - pogosto - slovnično bizarni napadi na tviterju zelo učinkoviti, krivdo za to, da je tak način izražanja živ, pa nosimo vsi, preostanek politične javnosti, ki ob žalitvah ne ukrepa, velik del spletne javnosti, ki se na nesramnosti namesto z ignoranco ali opozarjanjem odzove z enako žaljivimi odgovori, konec koncev pa tudi novinarji, ki tudi takšne neprimerne izjave - pogosto zato, ker drugih ne dobimo - povzemamo in jih s tem vpeljujemo v main-stream besednjak, ki bi ga sicer, če bi se vsaj spogledovali z neko urejeno družbo, že zdavnaj morali izpostaviti, sankcionirati in prepovedati.

 

Svoboda govora nekega človeka bi se namreč morala končati tam, kjer se začne svoboda drugega.