Trudim se, da bi bilo na tem blogu čim manj s službo povezanih reči. Res se, ampak včasih je treba zadeve tudi nekoliko prekriti.

S slovensko notranjo politiko se tako ali drugače srečujem od leta 1995. Ja, vem, v trenutku, ko sem napisal ta stavek, sem se sam sebi zdel neznansko star, ampak tokrat se bom šlepal na kilometrino in, če se smem, na izkušnje. Skratka, od leta 1995. In na tako vihravi sceni, kot je slovenska politika, se v toliko letih zagotovo nabere veliko zgodb, tudi zgodb o dinamiki strankarskega življenja.

Spremljal sem zgodbo o razklanosti, razpadu in propadu takrat mogočne LDS. Spremljal sem zgodbe o porajanju, razklanosti in propadu strank, ki so se malce levo od sredine pojavljale na pogorišču LDS. Govorim o Zaresu, govorim o "novi" LDS, govorim o Pozitivni Sloveniji pa Zavezništvu AB. Spremljal sem konce Stranke mladih, Državljanske liste, odhod SNS in še marsikaj. Vsa leta smo novinarji opazovali, kaj se dogaja v teh strankah, neusmiljeno komentirali spore in pričakovali morebitne razplete. Iskali smo imena, naslednike in nasprotnike ter o njih pisali in govorili. V zadnjem času novinarji opazujemo tudi, kako recimo SMC še vedno ni zaživela kot povsem prava stranka, ampak pustimo to.

Od leta 1995 sem opazoval, spremljal in komentiral tudi neskončne nize razpadov, združevanj, ločitev, slovesov in ponovnih prihodov, v katere so bile tako ali drugače vpletene kratice SKD, SLS, NSI. Novinarji smo bili zraven pri rojevanju in razpokah, ki so sledile navezi SLS+SKD, bili smo zraven, ko se je rodila NSI, padla iz parlamenta in se vanj vrnila. Poročali smo z bizarne sedmine SLS, ko je stranka ostala pred pragom parlamenta. Iskali smo ozadja, iskali smo imena, iskali smo spore, ker po navadi prav spori in prelomi pripeljejo do napredka.

Pa niso zgolj stranke tiste, ki zanimajo notranjepolitičnega novinarja. Imamo tudi funkcije kar nekaj predsednikov. In v teh dvajsetih letih se je nabralo marsikaj, od vencev zelenja in objemanja dreves v eksotičnih krajih. Od razkošnih avtov in letal za ranjence do želje po rezidenci pod Rožnikom. Od umazanih kopačk do koledarjev.

In ne, besede, s katerimi sem opisoval vse to, niso bile ravno prijazne. Bile so takšne, da so opisale tisto, kar se je dogajalo.

In vse to, o čemer sem pisal zdaj, ima eno velikansko, ampak res velikansko skupno točko. Po nobenem od prispevkov nisem dobival elektronskih sporočil, v katerih bi me ljudje nadirali. Po nobenem od prispevkov se o njih niso pogovarjali na programskem svetu. Po nobenem od prispevkov nisem bil klican na zagovor k uredniku. Po nobenem od prispevkov nisem dobival sporočil, zakaj nekoga tako sovražim. Po nobenem od prispevkov me niso vlačili po družabnih omrežjih in blatili hiše, v kateri delam. Po nobeni od oddaj me niso nadirali, zakaj nimam uravnotežene zasedbe gostov, ker v njej ni bilo "naših". In če so "naši", me kdo nadre, da "se niso opredelili".  In nikoli mi nihče doslej ni očital, da se debelo lažem. In brez sramu.

Vse pa se spremeni v trenutku, ko pri svojem delu kakorkoli omenim SDS. Potem pa se v takšni ali drugačni obliki zgodi marsikaj iz prejšnjega odstavka. Napisal bom samo tole. Kar naj se.

In še... Vsi, ki so v politiki več kot kakšnih 16 sekund, zelo dobro vedo, da neprijetne informacije o njih prihajajo izključno iz lastnih vrst. Razmislek o tem, zakaj se to dogaja, pa je očitno boleče drugačna in za nekatere nedosegljiva stopnica.