Gor in dol po straniščni školjki

 

 

PRAZNINA

Share on Facebook Share on Twitter Share on Google+


Ja, tvegam, da bom kot nekakšen dinozaver iz daljne, pozabljene preteklosti, ampak bom vseeno tvegal.

Pomagajte mi odgovoriti na vprašanje, kakšna bo naša prihodnost. Vprašanje se mi vozi po glavi že nekaj dni, pravzaprav od zadnjega žura v baru na plaži. Najbrž žura, kjer osebkov 45+ niti ne pričakujejo. Ali pa tudi če jih.

Ob meni skupina petih punc. Na oko bi jim nalepil nekakšen prehod med najstništvom in zgodnjimi dvajsetimi leti. Vsaka tri pare sončnih očal. Vse v kopalkah, ki s cotami za v vodo nimajo nikakršne povezave. Vse s cigareti v ustih. Ne, niso inhalirale. Cigareta v usta, en dim, zadržati ene pet sekund in pihniti. Po petih dimih gre reč v pepelnik. Čez petnajst sekund je v ustih nova cigareta. In v rokah seveda telefoni. Mislim, da je teh pet frač v kakšnih petnajstih minutah posnelo kakšnih petsto selfijev. Nasmeh, selfi. Očala 1, selfi. Očala 2, selfi. Koder na drugo stran čela, selfi. Mal joške ven, selfi. Selfi spodnjega dela kopalk. Nasmeh, selfi. Govorile med sabo niso. Samo prsti so neusmiljeno drseli po zaslonih.

Malo naprej skupina kakšnih desetih tipčkov. Približno enako starih, morda kakšen mesec in pol več. Obvezna oprema, kratke hlače, srajca z dolgimi rokavi - od belih do vseh možnih pastelnih odtenkov. Sončna očala. Tisti geto pozdravi. Geto fantičkov, rojenih z zlato šefljo v ustih. Natakarji so se trudili in nosili vedra z ledom s steklenicami vodke, gina, viskija, younameit. Pogledi naokrog po "navadnih" ljudeh, kozarci v rokah z dvignjenimi mezinčki. In telefoni. Selfiji, selfiji, selfiji. Kaj dosti med sabo niso govorili. Samo prsti so neusmiljeno drseli po zaslonih in kozarcih.

In to v enem najboljših možnih lokalov na plaži sploh*. Nora scena, jadra, sončni zahod, lepo okolje, vrhunska glasba, veliko ljudi izredno dobre volje. Ko te vzdušje potegne in te preprosto odnese.

Razen teh dveh skupin in še nekaj podobnih. Ni jih zanimala glasba, niso jih zanimali ljudje, ni jih zanimalo nič. Nasmehi so bili na obrazih samo takrat, ko je bilo treba pritisniti gumb. Za selfi.

Ja, tvegam pogrom, ampak tako prazni, brez vsebine, brez vsega, kar bi jih res veselilo, mi v letih teh zombijev nismo bili. Je takšna bitja sploh še mogoče prebuditi* Jih oživiti?


*Auro na Zlatnem ratu v Bolu na Braču. Tudi fotka je z njihove FB strani.
 

2 COMMENTS

Rok
07 Aug 2016
Te ljudi nagovarjamo kadar nismo na pocitnicah ;) Dj jim vinkoo coce vilo moja za poslusat,npr Ostalo lahko na mestu samem popravis Vsi crpamo energijo in resnico iz preteklih dni,ker se moramo ucit na izkusnjah In te izkusnje dopolnjujemo s svojimi dozivetji To je zivljenje,ko das,ponudis, in sprejmejo pozitivo in jo nadgradijo s "selfiji" Life is a relationship...z vsemi
TC
09 Aug 2016
Ja, vsi se učimo. In se še bomo. :)

REPLY:

    



celestina.si

is mobile friendly
 

2015 © Renovatio  I  powered by QUBE system™  I  host on GreenServers