Gor in dol po straniščni školjki

 

 

POGUM

Share on Facebook Share on Twitter Share on Google+


Ljubljana bo dobila spomenik vseh žrtvam naše razcepljene preteklosti. Idejna zasnova spomenika mi je všeč. Dva mogočna različno oblikovana kvadra, ki ponazarjata dva ločena dela razcepljenega naroda. Ampak prostornina obeh kvadrov je enaka, kar pomeni, da nobeden od delov drugega ne more pogoltniti. In čeprav sta kvadra navidezno ločena, ju vseeno povezujejo temelji, korenine, ki jih niti desetletja razprtij ne morejo presekati. Simbolika, ki človeku da razmišljati.

Ljubljana, Slovenija in z njo vsi mi bomo dobili spomenik, s katerim bomo povedali, da smo po smrti vsi enaki, vsi enako nični, vsi enako vredni, vsi enako nevredni, pozabljeni in v spominu vseh.

In prav je tako.

Slovenija se kot prva država od tistih, ki so začele nastajati po razkroju železne zavese, vprašanja dogodkov izpred 70 let in tudi tistih, ki so sledili, skuša - vsaj po uradni plati in zadnja leta - lotevati brez maščevanja, brez kazanja s prstom ter nalaganja krivde in greha. Menda je vsem jasno, da poenotenega odgovora stroke na to, kaj se je dogajalo s Slovenijo in Slovenci, ne bo nikoli. Jasno je tudi, da bo del politike spravo ali pa njeno odsotnost skušal vedno izkoristiti sebi v prid, ampak z vsakim simbolnim dejanjem, ki se ga bo lotila država, bo to težje, standardi bodo preprosto višji, generacije neposredno prizadetih bodo počasi ugasnile in med ljudmi bo vedno močneje tlela želja, da živimo naprej. Da zaživimo.

In veliko je besed o tem, da tudi ta spomenik daje priložnost za vnovične poskuse spreminjanja zgodovine, da se bodo znova razpasle laži o tem, kako določena stran vidi drugo svetovno vojno in dogodke po njej. In da neštetokrat ponovljena laž postane resnica. Eno veliko sranje so te besede.

Veste, neštetokrat ponovljena laž lahko postane resnica, če nekdo to zgodbo posvoji, jo ponotranji in jo začne "prodajati" naprej, kar pomeni, da je bilo z njegovo osnovno zgodbo, resnico, če hočete, nekaj hudo narobe. Se bom naslonil na nekaj, kar sem te dni zasledil nekje na internetu. Neštetokrat ponovljena laž lahko postane kvečjemu ali religija ali pa politika.

Religija. Odločitev posameznika, da bo odločanje o svojem življenju strahopetno prepustil nečemu ali nekomu višjemu, je zelo osebna. In tudi posledice, ki mi jih ta odločitev prinaša, so njegove, zelo osebne. Le upam lahko, da vsak človek menda na neki točki spozna, da je gospodar svojega življenja le on sam.

Politika. Politike pa volimo, ne? In število tistih, ki podpre eno ali drugo zgodbo oziroma resnico, pač odloča o tem, kako bomo živeli. In kdo nas bo prepričeval o eni in edini resnici. Le želim si lahko, da bo število tistih, ki bi radi uspevali na levem ali desnem robu družbe, premajhno, da bi prevzelo odločanje.

Veste, spomenik vsem žrtvam je na pogled zelo čist, prečiščen, enoten in enovit. Kdo ve, morebiti pa nam tudi na ta način sporoča, da moramo zaživeti kot družba, s katere se bodo odluščile vse skrajnosti. Da bomo kot družba lahko zadihali le brez skrajnosti levih in desnih sil, ki se hranijo samo s sovraštvom.

In zato je prav, da bomo končno dobili spomenik vsem žrtvam. Ker gre tudi za pogum, da nekoč, nekje vendarle pogledamo tudi naprej, ne več nazaj.

 

REPLY:

 
  



celestina.si

is mobile friendly
 

2015 © 2019 iWeb  I  powered by QUBE system™  I  host on GreenServers