Najprej bi rad nekaj razčistil. Ograje na mejah so tudi zame neprijetna in strašna podoba. Evropa je popolnoma pogrnila, ko gre za reševanje begunske krize. Nedvomno se ta slovenska vlada (tako kot bi se zagotovo vsaka) zelo trudi, da bi ustregla Nemčiji, ker si slovensko znova počasi prebujajoče se gospodarstvo ne more privoščiti, da ga kdo na silo ne odtrga od germanskega seska. In še veliko tega je, kar me pri trenutnem razpletu okoliščin zelo moti.

In zdaj ključna beseda vseh podobnih razprav. Ampak…

Ampak res bi rad jasen odgovor na vprašanja in dileme, kaj se bo zgodilo, ko – ne če, ko – bo Nemčija ugotovila, da ima dovolj pranja lastne vesti in bo pipico pritekanja beguncev na svoje ozemlje priprla ali zaprla. Kaj bo, ko bo seveda takoj za tem to naredila tudi Avstrija in ko bodo Hrvatje, ko bodo ugotovili, kaj se dogaja, k nam začeli pospešeno pošiljati vse, ki bodo pri njih. Smo pripravljeni, smo zmožni poskrbeti za prezimovanje nekaj deset tisoč beguncev, ki v tem primeru ne bodo več daleč od oči, torej daleč od srca?

Ampak res bi rad izvedel tudi, kako naj bi ravnali v primeru, da se nekaj tisoč ljudi odloči, da imajo preprosto dovolj ždenja v kakšni hladni tovarniški hali. Kako je mogoče z odprtimi rokami in prijaznimi nasmehi ustaviti deročo reko nezadovoljstva?

Teh stavkov, ki bi se lahko začeli z “ampak”, je še veliko, in odgovorov med kričanjem tistih, ki so se jim žiletke na meji zarezale naravnost v pravičniško dušo, ne preberem nikjer. Ker je ob tem treba zelo naravnost povedati še nekaj.

Salonsko levičarstvo ni še nikoli ničesar doseglo in uredilo. Ker če bi kdaj kdo iz roke odložil telefon, tablico in računalnik, na katerem besno izvaja agresivno-pasivno državljanstvo, in se odpravil v resnični svet, potem se recimo na obzorju ne bi začel zarisovati še en nov poraz za samooklicane leve-progresivne-svobodnjaške-younameit sile, to pa je referendum o zakonu o zakonskih zvezah. Ne bi se, ker bi “napredni” del družbe dvignil rit in šel na teren že leta 2012 in takrat dovolj odločno zaprl usta raznim metkam, vesnam in alešem. Pa tega ni storil in tudi zdaj že razmišlja o bojkotu referenduma, ki ga bojda ne bi smelo biti, in s tem prikriva strah pred morebitnim porazom. Referendum pač bo, to je dejstvo, in “napredni” del družbe bo znova besnel na spletu, kako strašno nazadnjaška država da smo in da v njej nočejo več živeti in kakšni ljudje da so v politiki. V politiki so tisti, ki jih tja postavimo sami. S tem, da jih izvolimo, in tudi – in to neprimerno očitneje – tisti, za katere preprosto prepustimo drugim, da to naredijo namesto nas. In tako je tudi z referendumi. Ampak ostanimo doma in ne prevzemimo odgovornosti in besnimo, ker je to pač lažje. In ker to lahko počnemo od kjerkoli, tudi iz kakšnega letovišča ali s primerno udobnega in oddaljenega kavča.

Koliko časa še? Tiste prave napredne sile v družbi, prebudite in združite se.