Gor in dol po straniščni školjki

 

 

O ENI SMRTI. IN O ENI DRUGI.

Share on Facebook Share on Twitter Share on Google+

Nisem eden tistih ljudi, ki upočasnijo vožnjo, da bi videli prometno nesrečo na drugi strani ceste. Ne kliknem na noben posnetek nasilja, bolečine, nesreče, neprijetnosti. Ne berem in ne gledam člankov in oddaj, ki skušajo neprijetne plati življenja prikazati preveč nazorno. Ja, lahko da sem zaradi vsega tega za marsikoga ena navadna mevža, ampak nelagodje, ki ga doživljam ob tem, kar sem napisal, je pač prehudo.

V mojem svetu ni naslajanja nad nesrečo drugih. In ne moti me, da koga vse to, kar mene odvrača, koga drugega - vsaj zame - bolestno privlači. Ljudje pač različno nosimo svoje križe.

Me pa vedno, ampak res vedno zmotijo dvojna merila. Merila, ki jih mediji uporabijo za nekoga, ki jim "dol visi", in merila, ki začnejo veljati, ko se v kakršnikoli zgodbi pojavi nekdo, ki je kakorkoli (bil) naš. In potem stavki: Bodimo sočutni. Imel je družino in prijatelje. Pustimo človeku zasebnost. In še veliko je teh reči.

Zakaj takšnega sočutja ni bilo takrat, ko ste v smrt pognali ravnatelja? Zakaj ga ni bilo, ko ste pridno pisali in naštevali, kaj vse je morala pred smrtjo pretrpeti nesrečna deklica z Jesenic? Komu in čemu so koristili tisti obdukcijski zapisi? Pa recimo neskončno pogrevanje zgodbe o neposrednem prenosu umora na facebooku? Sladostrastno opisovanje, kako sta odrezani glavi končali v peči? Tudi vsi ti ljudje so imeli družine, imeli so prijatelje, imeli so življenje, ki ga je bilo takrat v imeni lovljenja klikov in odziva vredno poteptati.

Pa da ne bo pomote, vse to, kar sem opisal, je bilo zame takrat in je tudi danes popolnoma nesprejemljivo in zavrženo, zato lahko upam in si želim samo nečesa. Res si zaradi dviganja neke splošne zavesti v tej zvoženi in zavoženi družbi želim, da bi ta merila ohranjevanja in spoštovanja dostojanstva, ki si jih želimo in jih potrebujemo vsi, veljala še naprej. 

Kot je zapisal moj kolega Dani Poslek, jaz pa njegove besede malce spremenim: Nikar se ne trkajte po prsih, če ste svoje delo enkrat opravili tako, da vam ob tem ni nerodno. Po prsih se trkajte takrat, ko vas ne bo več zanašalo. V vaše dobro in dobro vseh vaših "odjemalcev".

12 COMMENTS

beno
24 Jun 2017
ja, ja, seveda, seveda, prav imaš. Lepo si napisal. Ampak! Napisano, žal, ne velja za ''naše''. Tam so pa PRAVILA DRUGAČNA. Tam lahko kaj zatušamo, kaj si pa lahko tudi izmislimo. Kapiš?
TC
27 Jun 2017
Saj o tem sem pisal........
Matej
21 Jun 2017
Če bi bilo več tako mislečih, bi bolje živeli.
TC
21 Jun 2017
Step by Step. Pa - čeprav je neznansko oguljena fraza, ampak držo kot sto mater - najprej pri sebi.
Andrej Kokot
21 Jun 2017
Imaš povsem prav. Res pa je težava v dvojnih merilih. In v nezavedanju poklicnih kolegov, da so nekdaj sami po sebi umevni standardi (če citiram predhodno mnenje v obratni smeri) "korak za korakom" izginili v morju časa. Če zraven še prištejemo lažni hedonizem sodobnega časa (dokler je meni dobro ...) je pomanjkanje empatije (po občečloveški plati) povsem nekaj normalnega, umanjkanje visokih novinarskih standardov pa ob tem tudi posledica neznanja, grabežljive ambicioznosti in strahu pred izplačevalcem honorarja. Klik je postal kralj.
TC
21 Jun 2017
Klik je postal kralj. In potem nas bo enkrat odklikalo in bomo vsi presenečeni, kaj se je zgodilo, ne bomo pa hoteli vedeti, da smo riti nastavili sami.
Erika
21 Jun 2017
Hvalezna sem ti, da nas usnerjas in najdes pravi trenutekin dogodek. Zelela bi, da bi vecina prebrala tvoje razmisljanje in dajmo se saj malo premakniti iz teh prasnih in zatohlih naslanjacev.Vidim in berem, eni so zakrbljeni, drugi prvosljivi, veliko pa zamahnejo z roko. Kaj naj recem? Hocem biti objektivna, pa ne vem, kam spadam? Pa to me bega!
TC
21 Jun 2017
Mah, ena prava mera zdravega razmisleka, pa mogoče lahko v smislu "A hočem, da se to dogaja z mano in mojimi", pa se vse začne drugače premeščati.
Tinček
21 Jun 2017
Lepo,sam kaj pomaga,taki smo
TC
21 Jun 2017
Ne strinjam se povsem s tabo. "Taki smo" je tam nekje kot "Ljudje pač to berejo, pa jim to dajmo." Ljudje to berejo, ker jim mi to dajemo, kar pomeni, da lahko zadevo zavestno počasi spreminjamo. Če kot novinar "daješ" po premisleku, se počasi spreminja tudi odnos tistih, ki tvoje reči gledajo, berejo, poslušajo. Mislim, da bi se morala nekakšna spodobnost vseeno počasi vrniti v to razrahljano družbo.
Ales
20 Jun 2017
Hvala bogu za tvoje misljenje ...
TC
20 Jun 2017
Hvala. Korak za korakom. :)

REPLY:

    



celestina.si

is mobile friendly
 

2015 © Renovatio  I  powered by QUBE system™  I  host on GreenServers