Gor in dol po straniščni školjki

 

 

NOČEMO ALI NE DAMO

Share on Facebook Share on Twitter Share on Google+

Vseeno moram najprej povedati, da je oblikovanje mojega modela sveta in okolja potekalo precej živahno, pa najbrž za Slovenijo niti ne preveč nenavadno za nekoga, ki se je rodil v začetku 70. let. Prejšnjega stoletja, seveda. Ja, sliši se grozno. Moj oče se je rodil med vojno v Nemčiji, saj je bila njegova družina izgnana, a je njegov dedek, pozneje pa tudi oče, gojil precejšnjo zamero do komunistov. Oče mi je celotno odraščanje govoril: "Ti boš vojsko služil v samostojni Sloveniji." Če bi mi bilo do tega, bi jo res. Sem krščen, imam obhajilo in birmo, osem let sem hodil k verouku, ampak pri nas se v samostojni Sloveniji nikoli ni volilo desnih. "Hinavski so in pokvarjeni," je rekla mama. V službi sem dolga leta veljal za nekoliko desnega, ker so se v gostilni mojega strica v 80. letih zbirali takratni začetniki Demosa, desnica me še zdaj neusmiljeno nabija kot levičarja.

Pravzaprav hočem povedati, da se politično nikoli nisem kam pretirano goreče umeščal, ampak moj vrednostni in vrednotni sistem je nedvomno bistveno bliže levici kot desnici. Aja, tudi oboje, kar je na sliki, sem "prislužil" sam. Pionirska izkaznica in angelček, ki je bil nagrada za prvo mesto na kvizu pri šmarnicah v prvem razredu. Oboje leta 1977, globoko v prejšnjem sistemu. Oboje mi je enako blizu, oboje je del mene.

Morda si tudi zaradi teh čisto mešanih vplivov od najzgodnejših let želim, da bi spravo v Sloveniji enkrat tudi dejansko začeli živeti in doživljati kot nekaj, kar nujno potrebujemo. Ampak za to moramo najprej dozoreti. Pa bodimo boleče in neposredno iskreni. Za spravo bo morala poskrbeti levica. Morda divje in nesramno posplošujem, ampak desnica tega ni sposobna narediti. Ne zmore in ne more. Noče, ne glede na vse, kar je zapisano v Knjigi. Dogodki zadnjih nekaj let ali zadnjih nekaj referendumov in zakonov so pokazali, da tisti, ki odločajo in sporočajo desne postulate, ljubezni in odpuščanja do tistih, ki niso njihovi, v veliki meri niso zmožni in sposobni. In sprave nočejo tudi zato, ker najbrž vedo, da nikoli ne bodo slišali besed, ki jih edine vidijo kot zveličavne ter spravne. "Ravnali ste prav. Odločili ste se prav. Krivi niste ničesar." Ne, teh besed - glede na vse, kar beleži zgodovina - ne morejo in ne smejo slišati. V vsakem spopadu sta vedno dve strani, zmagovita, ki spiše zgodovino, in poražena, ki bi zgodovino morala sprejeti, pa čeprav zelo boli.

In tu zdaj stopi na sceno levica. Sprava pomeni odpuščanje. Sprava pomeni sprejemanje. Sprava pomeni razumevanje. In slovenska levica naj bi tega imela menda v izobilju. Razume pedre, razume samske, neoplojene matere, razume trpinčene in lačne otroke, razume vse, ki so se jim kadarkoli in kakorkoli zgodile krivice, razume vse, ki so kakorkoli zatirani. Razume migrante, razume begunce, če ni prehudo, razume tudi kriminalce. Porkaduš, razume celo pravice živali. Je torej dovolj močna in trezna, da razume tudi ljudi, ki so - če smo spravni, pustimo razloge, zakaj - 70 let morali molčati in se trpinčiti v krču bolečine? Je dovolj močna, da pobitim prizna to, da si zaslužijo mir, pokop in grob? Je dovolj močna, da si enkrat reče "Mah, prav, pa naj nas sovražijo še naprej, mi jih ne bomo," da bi torej iz te levo-desne igre, ki jo politika vsa leta pokvarjeno izkorišča za svoje interese, izstopila in ugotovila, da smo vsi zgolj ljudje. Ljudje, ki bomo nekoč tudi odšli. In lepo bi bilo, če bi odšli mirni, neobremenjeni z nečim, kar sploh ni več naša zgodba.

Sprava je mir. Sprava je ljubezen in odpuščanje. Sprava je pomiritev in sprejemanje tega, da nekdo misli tudi drugače, kot mislimo mi, pa ga zaradi tega nihče ne obsoja in ne sovraži. Ampak žal po nesnagi, ki jo zadnje dni na svetovni splet nanaša prvi prenos ostankov iz Hude jame, tega levo-desni rob nista sposobna. Niti približno ne. Še ena misel v premislek. Vsak dan, ki ga namenjamo slepemu, brezumnemu sovraštvu, je izgubljen. Izgubljen za vedno. Nikoli več ga ne bomo dobili nazaj. In ateistu v meni se ta misel zdi nekaj najhujšega. Še en dan v preostanku življenja, ki ga preprosto ni in ga tudi nikoli več ne bo.

Odpustimo tisti, ki znamo. Odpustimo tudi tisto, kar se nas ne tiče. Odpustimo in sprejmimo. Vzemimo tistim, ki sovražijo, orodje in orožje, da nas sovražijo nazaj. In nekoč, nekje, bo drugače. Sprava je ljubezen. Kot je nekoč zapisal Hans Habe: Ljubezen je edina smiselna stvar v tem nesmiselnem času.
 

18 COMMENTS

Sabina
22 Oct 2016
Prebiram malce za nazaj ;) Krasen prispevek. In vedno mi je všeč, ker tako 'ne vsiljeno' podaš svoje mnenje, z ravno pravšnjo mero začimb in ljubezni.
TC
23 Oct 2016
Hvala. :) Ja, pri vsaki strani je treba nekako najti pravo mero, se mi zdi.
m.
06 Oct 2016
delim podobno življenjsko pot. in podobno razmišljam o teh stvareh. ni nas 2 milijona s takšnim stališčem, gotovo pa je več kot en posameznik. hvala!
TC
07 Oct 2016
Ampak kaj, ko je pri nas tako težko, zdi se mi, da skoraj nezaželeno, hoditi po neki srednji, neskrajni, premišljeni poti. Ampak, enkrat bo. Saj sem nekje že zapisal. Nevroznanost pravi, da mora v določeni skupini 15 % ljudi razmišljati podobno, da potem celotna skupina nekako sledi tej smeri. Bo. Enkrat bo. :)
andrej
06 Oct 2016
Glej ti se lahko spravljaš ali pa tudi ne, ker se te stvari praktično sploh ne tičejo. Drugo pa je za ljudi, ki smo s tem povezani.Jaz tudi lahko svetujem Vijetnamcem naj se spravijo z Američani, ker sem gledal samo filme. Tisti, ki pa so zgubili svojce, pa verjetno gledajo na spravo malo drugače. Sicer pa je to sploh brezveze. S kom se naj jaz kot državljan Slovenije rojen daleč po vojni spravim? A naj jaz predstavljam partizana Staneta, ti pa ker imaš krst in birmo domobranca Anžeta in potem se objameva in rečeva zdaj sva pa spravljena in bova srečno živela vse dni?!
andrej
06 Oct 2016
Ah daj no, eno je sprava, drugo pa je potvarjanje resnice, izsiljevanje. Lahko je pametovati in deliti nasvete, ko se te zadeva praktično ne dotika. Ko pa so ljudje zaradi izdajstev izgubljali najdražje, kar so imeli, svoja življenja, svoje bližnje pa je pogled veliko drugačen. Za mene sprava nikoli ni bila problem in vprašanje. Zakaj pa ni zahtev po spravi od ljudi, ki so bili mobilizirani v nemško vojsko, pa so bili prav tako na strani sovražnika in se nekateri borili tudi na področju Slovenije. Sprejeli so dejstvo, da so se znašli na napačni strani in sprejeli posledice, zato tudi ni bilo potrebnozahtevati sprave, ampak se je ta zgodila sama od sebe. Vidiš pri tebi je sprava lažja tudi zaradi tvoje krščanske vzgoje, ki pravi, če te nekdo vseka po desni strani mu nastavi še levo. Ampak vsa ta teorija temelji na očetu sinu in svetem duhu, angelcih, pričakovanju večnega življenja itd. In ko verjameš v vse to, si pripravljen nekritično sprejeti še kakšno "resnico". Ali z drugimi besedami, manj imaš hrbtenice, lažje se prikloniš! Pa se vprašanje, ki me bega. Zakaj takšna potreba po tuzemeljskem mučeništvu, če pa pravo plačilo obstaja šele v večnem življenju?
TC
06 Oct 2016
O vzgoji, plačilu v večnem življenju in podobnem... Ja, to je bil del mojega odraščanja, ampak odrasel sem v striktnega ateista in mi takšne in drugačne religije ne pomenijo nič, tudi zato, ker tistega, kar je učila cerkev, preprosto nisem "kupil". Ne vem, ali si isti Andrej, ki je napisal dva komentar, ampak še tole: ključne besede so "daleč po vojni". Tudi jaz sem rojen daleč po vojni in se me tiste zadeve ne tičejo. Zakaj nas morajo dogodki izpred tričetrt stoletja še vedno opredeljevati do te mere, da sami sebi ruknemo preveč polen pod noge? Ne, sam nimam nobene zgodbe, ki bi se lahko razvila in pomirila, ampak ali jo ima osebno nekdo, ki je rojen recimo leta 1980 in pozneje, pa mu je bila žal položena v zibel in je bil vzgojen v nekem neplodnem sovraštvu? To so dileme, ki se odpirajo meni. Kdaj v življenju neke družbe, nekega posameznika napoči točka, ko reče: Jebe se mi, in gre mirno naprej. Tudi to je en del in način "sprave". Kričanje tako, da vsak ostane na svojem bregu, je pa druga zgodba.
franko
05 Oct 2016
Vse lepo in prav. A spregledal si eno majceno, a hkrati velikansko podrobnost. Na venec so napisali "Slava junakom"! Če vemo, da so nedolžne žrtve in se niso borili, jih pokopljimo kot nedolžne žrtve. Ker pa vsak bedak ve, kaj se s tem napisom misli, je pa vsa burna reakcija na levi vsaj razumljiva, če že ne upravičena. Vsi vemo, da hočejo rehabilitirati kolaboracijo - in v tem zares blestijo. S tem se ponovno odpira vrata fašizmu! Na Slovenskem je glede pojmov okoli tega res hudo, na Hrvaškem je še huje. Ko sem šel pol ure po koncu protimigrantskega shoda po Ljubljani, sem odstranil številne fašistične nalepke. Najbolj blesava prikazuje nemškega vojaka z značilno čelado pred kranjsko zastavo, ki so jo uporabljali domobranci. Ta nalepka je od vseh tumastih nalepk najbolj tumasta. Največ je bilo osemkrakih svastik, nekaj še prečrtanih mavričnih zastav, ki pravico do obstoja odrekajo konkretno meni. Tudi sicer so mahali z vsaj dvema domobranskima zastavama in s številnimi otokarskimi, katerih črna žival je slovenska različica svastike. Tako protibegunski shod, kakor tudi ta ceremonija s predsednikom, imata namen vrnitve fašizma. Če predsednik tega ni skapiral, še ne pomeni, da to ni res. Slava junakom ... BBRRRUUUHHHHH!!
TC
05 Oct 2016
Vsak po svoje.
Andrej Kokot
05 Oct 2016
Ah, če bi se več ljudi posvetilo Habeju, a kaj ko današnji čas promovira Haben/imeti.
TC
05 Oct 2016
Novi časi, nove navade?
David Ažnoh
05 Oct 2016
Vsaka čast, v poplavi napačnih informacij in izkrivljanja zgodovine in resnice, je ta članek vrhunski... Priznam, da sem tudi sam razmišljal "pa kaj hudiča kopljejo te izdajalce naroda vn" ampak se tega več ne sprašujem... :-)
TC
05 Oct 2016
Potem sva oba naredila en kar velik korak. :) Je tako? Hvala.
Mama
04 Oct 2016
Mama ima prav. Nekaterim je sovraštvo edini smisel, pa če jim odpustiš vse do Jude. Sprave si ne želijo, ker to jim je edino, ker drugega nimajo.
TC
04 Oct 2016
Jim pa sovraštvo lahko začneš počasi jemati in ga slabiti. Z drobnimi koraki in gestami. Dolgoročna naložba.
Denis Luka Sarkić
04 Oct 2016
Hvala Bogu, da zmorem(o) nekateri razmišljati in razumeti bistvo sprave ... Tomaž super zapis :)
TC
04 Oct 2016
Nevroznanost menda govori, da mora v določeni skupini 15 % ljudi razmišljati v enaki smeri, da se reči začnejo počasi premikati. Menda bomo enkrat prišli do teh odstotkov, ne? :) Hvala.

REPLY:

 
  



celestina.si

is mobile friendly
 

2015 © 2019 iWeb  I  powered by QUBE system™  I  host on GreenServers