Vseeno moram najprej povedati, da je oblikovanje mojega modela sveta in okolja potekalo precej živahno, pa najbrž za Slovenijo niti ne preveč nenavadno za nekoga, ki se je rodil v začetku 70. let. Prejšnjega stoletja, seveda. Ja, sliši se grozno. Moj oče se je rodil med vojno v Nemčiji, saj je bila njegova družina izgnana, a je njegov dedek, pozneje pa tudi oče, gojil precejšnjo zamero do komunistov. Oče mi je celotno odraščanje govoril: "Ti boš vojsko služil v samostojni Sloveniji." Če bi mi bilo do tega, bi jo res. Sem krščen, imam obhajilo in birmo, osem let sem hodil k verouku, ampak pri nas se v samostojni Sloveniji nikoli ni volilo desnih. "Hinavski so in pokvarjeni," je rekla mama. V službi sem dolga leta veljal za nekoliko desnega, ker so se v gostilni mojega strica v 80. letih zbirali takratni začetniki Demosa, desnica me še zdaj neusmiljeno nabija kot levičarja.
Pravzaprav hočem povedati, da se politično nikoli nisem kam pretirano goreče umeščal, ampak moj vrednostni in vrednotni sistem je nedvomno bistveno bliže levici kot desnici. Aja, tudi oboje, kar je na sliki, sem "prislužil" sam. Pionirska izkaznica in angelček, ki je bil nagrada za prvo mesto na kvizu pri šmarnicah v prvem razredu. Oboje leta 1977, globoko v prejšnjem sistemu. Oboje mi je enako blizu, oboje je del mene.
Morda si tudi zaradi teh čisto mešanih vplivov od najzgodnejših let želim, da bi spravo v Sloveniji enkrat tudi dejansko začeli živeti in doživljati kot nekaj, kar nujno potrebujemo. Ampak za to moramo najprej dozoreti. Pa bodimo boleče in neposredno iskreni. Za spravo bo morala poskrbeti levica. Morda divje in nesramno posplošujem, ampak desnica tega ni sposobna narediti. Ne zmore in ne more. Noče, ne glede na vse, kar je zapisano v Knjigi. Dogodki zadnjih nekaj let ali zadnjih nekaj referendumov in zakonov so pokazali, da tisti, ki odločajo in sporočajo desne postulate, ljubezni in odpuščanja do tistih, ki niso njihovi, v veliki meri niso zmožni in sposobni. In sprave nočejo tudi zato, ker najbrž vedo, da nikoli ne bodo slišali besed, ki jih edine vidijo kot zveličavne ter spravne. "Ravnali ste prav. Odločili ste se prav. Krivi niste ničesar." Ne, teh besed - glede na vse, kar beleži zgodovina - ne morejo in ne smejo slišati. V vsakem spopadu sta vedno dve strani, zmagovita, ki spiše zgodovino, in poražena, ki bi zgodovino morala sprejeti, pa čeprav zelo boli.
In tu zdaj stopi na sceno levica. Sprava pomeni odpuščanje. Sprava pomeni sprejemanje. Sprava pomeni razumevanje. In slovenska levica naj bi tega imela menda v izobilju. Razume pedre, razume samske, neoplojene matere, razume trpinčene in lačne otroke, razume vse, ki so se jim kadarkoli in kakorkoli zgodile krivice, razume vse, ki so kakorkoli zatirani. Razume migrante, razume begunce, če ni prehudo, razume tudi kriminalce. Porkaduš, razume celo pravice živali. Je torej dovolj močna in trezna, da razume tudi ljudi, ki so - če smo spravni, pustimo razloge, zakaj - 70 let morali molčati in se trpinčiti v krču bolečine? Je dovolj močna, da pobitim prizna to, da si zaslužijo mir, pokop in grob? Je dovolj močna, da si enkrat reče "Mah, prav, pa naj nas sovražijo še naprej, mi jih ne bomo," da bi torej iz te levo-desne igre, ki jo politika vsa leta pokvarjeno izkorišča za svoje interese, izstopila in ugotovila, da smo vsi zgolj ljudje. Ljudje, ki bomo nekoč tudi odšli. In lepo bi bilo, če bi odšli mirni, neobremenjeni z nečim, kar sploh ni več naša zgodba.
Sprava je mir. Sprava je ljubezen in odpuščanje. Sprava je pomiritev in sprejemanje tega, da nekdo misli tudi drugače, kot mislimo mi, pa ga zaradi tega nihče ne obsoja in ne sovraži. Ampak žal po nesnagi, ki jo zadnje dni na svetovni splet nanaša prvi prenos ostankov iz Hude jame, tega levo-desni rob nista sposobna. Niti približno ne. Še ena misel v premislek. Vsak dan, ki ga namenjamo slepemu, brezumnemu sovraštvu, je izgubljen. Izgubljen za vedno. Nikoli več ga ne bomo dobili nazaj. In ateistu v meni se ta misel zdi nekaj najhujšega. Še en dan v preostanku življenja, ki ga preprosto ni in ga tudi nikoli več ne bo.
Odpustimo tisti, ki znamo. Odpustimo tudi tisto, kar se nas ne tiče. Odpustimo in sprejmimo. Vzemimo tistim, ki sovražijo, orodje in orožje, da nas sovražijo nazaj. In nekoč, nekje, bo drugače. Sprava je ljubezen. Kot je nekoč zapisal Hans Habe: Ljubezen je edina smiselna stvar v tem nesmiselnem času.