Gor in dol po straniščni školjki

 

 

KAKO HITRO NAJ SE UMRE

Share on Facebook Share on Twitter Share on Google+

Včasih se kakšen stavek človeku preprosto zatakne v možgane in tam tudi ostane ter čaka na "nadaljnjo" obdelavo.

Zadnje čase, lahko napišem kar mesece, se zelo veliko pogovarjam s človekom, s katerim sva si po marsičem izredno različna, ko gre za svetovni nazor, pa če bi začel z odnosom do vere. Ampak pogovorov o vsem živem to ne moti, ker se je tudi pri njem - kot že pri nekaj ljudeh, ki jih poznam, cenim, spoštujem  in jih imam rad - pokazalo, da smo vsi za vsem, kar si naložimo, še vedno zgolj in preprosto ljudje. Ljudje, ki se razumemo in smo sposobni tudi odličnega sobivanja, če si tega želimo, če smo na to sploh pripravljeni.

No, eden od pogovorov se je dotikal tudi vsesplošno navzočih beguncev. O tem, kaj moti enega, kaj moti drugega, kaj moti enega pri reakcijah dela politike in kaj moti drugega pri reakcijah drugega dela politike. In ko sva govorila o tem, kaj lahko prinaša arabska kultura, je padel tudi tale stavek:

"Veš, med nama. Ne bi hotel gledati videa, kako letiš s strehe zaradi tega, kar si. Tudi to je ena od stvari, ki me morijo. Odnos do drugačnih."

Mislim, da takrat nisem iz sebe spravil prav posebej vsebinskega in utemeljenega odgovora, ampak razmislek o tem mi ni in ni šel iz glave. Kako hitro naj se torej umre? Kako hitro naj družba iz sebe izluži tisto, kar ji ni pogodu? Kako hitro, če se vrnem kar k tistem stavku, naj torej radikalni del družbe pospravi tisto, kar mu ni všeč?

Ok, metanje gejev s strehe v arabskem svetu je res grozljiv, a tudi neverjetno učinkovit način odpravljanja lastnih strahov. Potem pa imamo drug, za opazovalce manj grozljiv, za udeležence pa zaradi dolgotrajnosti morda še hujši prijem. Recimo ta, da se nekomu od malega naprej v glavo vbija, kaj je prav. Da se mu grozi s peklom. Da se mu sporoča, da je zgolj naravna napaka. Da je pravzaprav ničvreden. Da je bolan. Da vse te reči včasih pripeljejo tudi do tega, da se človek, ki ga okolica duševno (in včasih tudi telesno) potepta,  tudi dejansko ubije.

In je mrtev. Tako kot tisti, ki so ga vrgli s strehe. In če skočim s te gejevske tematike na pravzaprav vse, kar ni "dobro" in kar skušajo tako ali drugače z vero ali ideologijo prepredene skupine izločiti. Tudi roka, odeta v mehko rokavico, ubije. Kaj je torej huje? Ubijanje in teptanje na obroke ali enkraten, dokončen rez? Ja, to je vsekakor dilema, s katero se ljudje spopadamo na različne načine, ampak zame je odgovor precej jasen. Če vem, da me bo nekaj na koncu pogubilo, si želim, da se to zgodi hitro. Hipoma.

Ja, razlika med božanjem in klofuto je pogosto res samo v hitrosti. Posledice pa so podobno uničujoče.

REPLY:

    



celestina.si

is mobile friendly
 

2015 © Renovatio  I  powered by QUBE system™  I  host on GreenServers