Ja, tudi tole se je včeraj zgodilo na tviterju. Iz Francije sem privlekel tudi nekaj čokolad (priznam, najprej me je pritegnila pakunga) in eno sem si celo drznil obdržati zase. In jo odpreti. In okusiti. Črno. Grenko. Močno. Takšno, kot mi je všeč. In seveda, tviteraška reakcija in nikoli povsem odsoten impulz hvalisanja. Fotka in postanje. In čez nekaj sekund mi je Anuška brez kakšnega dodatnega komentarja pripopala link na Guardianov članek, v katerem je pisalo, da je Nestle priznal, da je bilo v njegovi pridelovalni verigi tudi nekaj suženjskega dela, da pa ima težave na Slonokoščeni obali, ker jih tam tožijo zaradi otroškega dela. Ok, vse lepo in prav.

Tvegam pogrom, ampak kot znajo lepo reči Nemci. Das geht mir am Arsch vorbei*. Ja, povsod po svetu se dogajajo strašne reči. Razlika med razvitim in manj razvitim ter celo nerazvitim svetom je srhljiva. Ja, bogati del sveta živi in služi na račun bogatih. Ampak...

Ko mi bodo koščke Nestlejeve čokolade začeli očitati ljudje, odeti v doma stkane cunje, po možnosti iz izčesane volne in grobega lanu; ljudje, ki za telefon, televizijo, računalnike, skratka vso elektroniko še slišali niso; ljudje, ki jedo izključno tisto, kar sami pridelajo, a ne tudi pobijejo.... Pa da ne nadaljujem. Skratka ljudje, ki nimajo nobene elektronske naprave, ki nastajajo po vsej Aziji, pa ljudje, ki nimajo niti kosa obuval ali oblačil, ki nastajajo po vsej Aziji in Afriki, pa ljudje... Ja, takrat bom morebiti pomislil, da lahko menda živim tudi drugače. Sicer pa ne. Ker se mi s tem preprosto ne da ukvarjati, pa naj bom sebična, brezčutna svinja ali pa ne.

In kaj sem sinoči odgovoril, ko sem dobil članek, ki me je poučeval, v kako neprimerni čokoladi uživam?

Zato pa črna, da ne čutim grenkobe. 

*zelo prost prevod: Boli me kurac.