Gor in dol po straniščni školjki

 

 

DARK ROOM

Share on Facebook Share on Twitter Share on Google+

Prostor je bil tako mrakoben, da je njegov pogled komajda prediral temo. Iz somraka so se pojavljale postave in se vanj spet potapljale. Trajalo je nekaj časa, da so se oči navadile na temo in da je videl, da je v nekakšnem baru. Ljudje so navidezno lenobno postavali ob šanku, se opazovali in merili ter izginjali skozi vrata tam nekje, v še temnejšem kotu. Sram ga je bilo. Strah ga je bilo. Skoraj panično strah. Ampak tisto ščemenje, tisti sad prepovedanega, odvzetega, je bil močnejši. Stopil je skozi tista vrata, po stopnicah navzdol. Sence so begale okrog njega in ko se je postavil k pisoarju, se mu je zdelo, da se je del stene premaknil in človek z verigo okrog vratu je klečal pri njegovih kolenih ter ga prosil, naj ga umaže. Opotekel se je navzgor po stopnicah in mimo šanka skoraj pobegnil v zgornje nadstropje. Hodil je med telesi in deli teles in med ponujanjem ter dajanjem brez omejitev. Više se je vzpenjal, manj svetlobe je bilo, globlje v ponor brezosebne naslade je padal. Ljudje v usnjenih pasovih, pritajeno ječanje in udarci z bičem, ljudje brez vsega, razosebljeni in raztelešeni. Sladkoben vonj krvi, oster vonj potu in strasti. Roke, ki so grabile po njem, telesa, po katerih je grabil. Vstopal je v ta telesa, telesa so vstopala vanj, zdelo se mu je, da ga bo razneslo. Sram in strah sta se umaknila temi. Postajal je žival. Brezosebnost mu je dajala moč, kakršne doslej v življenju še ni čutil. Lahko je bil kdorkoli. Lahko je bil vse in nič. Morda se je, prvikrat od takrat, ko se je prvič obrisal v rjuhe, našel. Razbijalo mu je v glavi, telo mu je valovalo, bil je Gospodar. Krik in solze olajšanja so se pomešali s semenom, seme s potom, pot s krvjo, kri s krivdo, krivda z vsem, kar se je v njem skrivoma nabiralo vsa ta leta doslej. Nekaj, kar je nekako moralo ven. Nekaj, kar je moralo obenem ostati skrito, vsem in za vedno.

In potem se je zdrznil in je kliknil na miško in svet je spet tlesknil na svoje mesto in njegov komentar, v katerega je stlačil ves svoj bes zaradi neizživetih fantazij, vso svojo nikoli izraženo agresijo in bolečino, vso svojo zadrtost, se je znašel v brezmejni prostranosti interneta, on pa se je, olajšan, vrnil k sebi. V brezmejno zagrenjeno prostranost lastne omejenosti.

Slovenija, moja dežela.
 

REPLY:

    



celestina.si

is mobile friendly
 

2015 © Renovatio  I  powered by QUBE system™  I  host on GreenServers