Gor in dol po straniščni školjki

 

 

CYBERLJUBEZEN

Share on Facebook Share on Twitter Share on Google+

Kot zelo pridnemu uporabniku svetovnega spleta in kot precej zagnanemu tviterašu se mi po glavi že nekaj časa mota tale dilema. 

Kje je tista točka, ko se tviteraš odloči, da je dovolj kul, da mu ni treba slediti drugim, ampak da je dovolj, da drugim dovoli, da ga berejo? Govorim o tviteraših, ki imajo recimo nekaj tisoč sledilcev, oni pa se odločijo, da bodo sledili nekaj desetim. Ok, štekam, da imajo takšno taktiko nek res prave veličine sveta in svetovnega spleta, ampak zdaj govorim o povsem navadnih ljudeh. Ki so tukaj, med nami. Ki ne soustvarjajo sveta s politiko ali pa holivudskimi filmi. Ali pa že pač z nečim. 

Težava, ki jo imam sam s tem pristopom, je v tem, da sam kakršnokoli čebljanje po internetu vidim kot izrazito dvosmerno. V slogu - pa me tokrat jemati preveč dobesedno - I show mine, you show yours. V čem je bistvo štregljanje ega nekega človeka, če temu človeku praktično ni mar zate? Ja, lahko se sliši malo grobo, ampak tako tudi je. Skrajno krčenje števila tistih, ki jim nekdo sledi, v primerjavi s številom tistih, si sam preberem takole: Mene ne zanima, kaj na svojem tviterju počneš ti, me pa zanima, kako te bo vznemirilo tisto, kar počnem jaz. Očitno gre res zgolj za naslajanje nad odgovori, lajki in retviti tistega, kar nekdo v trenutku nekega hudega navdiha vrže iz sebe. Ne vem, ali je smisel komuniciranja na teh omrežjih res samo opazovanje, koliko notifikacij je nekdo dobil na svoj zapis. Tisto, kar vznemirja mene, je prav branje misli drugih ljudi. Na ta način ljudi spoznavaš in tudi prek tega sem prek tviterja spoznal kopico Oseb, ki bi jih sicer zelo težko. In s katerimi se zdaj neznansko zabavamo tudi na tistih tvitmeetih v Williamsu. Zapiranje v ozek ekskluziven krog in oplajanje z lastnimi retoričnimi ognjemeti do tega zagotovo ne bi pripeljali.

In jaz, moj tajmlajn bo zato vedno nabasan, da mu je zagotovo nemogoče slediti v celoti. Ampak ko mu lahko namenim nekaj časa, pa z veseljem preberem tiste svetle, duhovite, navihane, cinične utrinke, ki mojemu tviterju dajejo tisto, zaradi česar se ga sploh lotevam. Tisto pravo, dvosmerno cyberljubezen, ko človek začuti, da je sredi nečesa živega.

Pogleda v ogledalu se namreč človek prej ali slej nažre, pa četudi se odsev zdi tako neznansko lep. In kul.
 

2 COMMENTS

KatarinaJenko
13 Feb 2016
Eni ljudje kokosovo olje uporabljajo za jest, drugi se z njim mažejo po telesu, tretji ga uporabljajo za dodajanje leska svojim usnjenim čevljem. Enako je pri družbenih medijih, ljudje jih uporabljamo različno. Eni na Facebooku sprejmejo vse, drugim se zdi ideja, da bi bili digitalni prijatelji s popolnim tujcem, blasfemična. Ker ne maram, da se ljudje matrajo, ti bom razložila, kako se moj pristop do Twitterja razlikuje od tvojega. Prepričana sem, da obstaja še kak tretji, četrti ali deseti pristop. Twitter imam rada. Poleg tega, da je topspeed medij za dogodke, ki jih klasični mediji zaznajo šele po določenem času, je neskončna baza znanja, ljudi, ki so popolnemu tujcu brez pomisleka pripravljeni priskočiti na pomoč in ljudi, katerih možganska iskrivost me vsakokrat znova razveseli in napolni z upanjem. To me navdušuje. Seveda je tviter tudi poln trollov, debilov, psihično in fizično nasilnih ljudi. Zanje nam je bog Twitterja dal funkcijo BLOCK!, za vse ostalo pa si svoje tajmlajne lahko oblikujemo po svoji volji. Vedni me je čudilo, kako lahko ljudje sledijo petsto, tisoč in več računom. Koliko zanimivih informacij zgrešijo zaradi balasta. Koliko brainfartov jim uide, v katere jaz strmim in se čudim možganom, ki so jih proizvedli. Skozi leta sem na svojem tajmlajnu opravila sofisticiran micromanagement. Nekateri me zabavajo, druge občudujem, tretji me neznosno živcirajo. Potem sledim lepemu kupčku takih, ki jim zaupam, da mi bodo posredovali vse pomembne informacije iz znanosti, politike, kulture, tehnologije, digitalnih komunikacij in splošnega družbenega dogajanja. Najbolj mi je žal tiskovnega predstavnika SDS, ker me je redno zalagal z vsemi ključnimi bizarnostmi v Sloveniji. Nekaj jih redno menjavam, poskušam z novimi ljudmi, testiram. Včasih ne zdržim več kot par dni, včasih sem prijetno presenečena in postanejo moja stalnica. Žal bi mi bilo zgrešiti informacije, ki jih rada berem in v njih uživam zato, da bi nekomu božala ego s sledenjem. Smisel tviterja vidim v prejemanju informacij, ki me zanimajo, ne sledenju zaradi obče vljudnosti. Zato se tudi zgodi, da v primerih ponavljajočega skupinskega ircanja nekoga odsledim. Tako kot je v OŠ učiteljica razsedla klepetalce, da so lahko ostali v razredu sledili snovi. Res je, prek tviterja se da spoznati kup fajn ljudi. V resničnem življenju se družim tako z ljudmi, ki jim na tviterju ne sledim ali oni ne sledijo meni. To je najmanj, kar pričakujem od zdravega odnosa med dvema odraslima človekoma. Pa lep pozdrav :)
Tomaž
14 Feb 2016
Kul. Hvala za ta pogled. Ja, res je, da se vsak tvitanja in teh reči lotevamo čisto po svoje in saj je tako tudi prav. Mene je pri tem pisanju vodilo recimo opazovanje ljudi - pa bom spet ostal pri "navadnih" tviteraših, ne pri nekih zvezdah - ki jim recimo sledi nekaj tisoč ljudi, oni pa se odločijo, da bodo sledili recimo petdesetim. Ja, v tem primeru pa mislim, da gre res za to, da zgolj testirajo, kako se svet odziva nanje. To pa ni preveč lep odnos med dvema človekoma, pa naj se poznata, vidita, prenašata... Ali pa ne. :) LP Tomaž

REPLY:

    



celestina.si

is mobile friendly
 

2015 © Renovatio  I  powered by QUBE system™  I  host on GreenServers