Eni ljudje kokosovo olje uporabljajo za jest, drugi se z njim mažejo po telesu, tretji ga uporabljajo za dodajanje leska svojim usnjenim čevljem. Enako je pri družbenih medijih, ljudje jih uporabljamo različno. Eni na Facebooku sprejmejo vse, drugim se zdi ideja, da bi bili digitalni prijatelji s popolnim tujcem, blasfemična. Ker ne maram, da se ljudje matrajo, ti bom razložila, kako se moj pristop do Twitterja razlikuje od tvojega. Prepričana sem, da obstaja še kak tretji, četrti ali deseti pristop. Twitter imam rada. Poleg tega, da je topspeed medij za dogodke, ki jih klasični mediji zaznajo šele po določenem času, je neskončna baza znanja, ljudi, ki so popolnemu tujcu brez pomisleka pripravljeni priskočiti na pomoč in ljudi, katerih možganska iskrivost me vsakokrat znova razveseli in napolni z upanjem. To me navdušuje. Seveda je tviter tudi poln trollov, debilov, psihično in fizično nasilnih ljudi. Zanje nam je bog Twitterja dal funkcijo BLOCK!, za vse ostalo pa si svoje tajmlajne lahko oblikujemo po svoji volji. Vedni me je čudilo, kako lahko ljudje sledijo petsto, tisoč in več računom. Koliko zanimivih informacij zgrešijo zaradi balasta. Koliko brainfartov jim uide, v katere jaz strmim in se čudim možganom, ki so jih proizvedli. Skozi leta sem na svojem tajmlajnu opravila sofisticiran micromanagement. Nekateri me zabavajo, druge občudujem, tretji me neznosno živcirajo. Potem sledim lepemu kupčku takih, ki jim zaupam, da mi bodo posredovali vse pomembne informacije iz znanosti, politike, kulture, tehnologije, digitalnih komunikacij in splošnega družbenega dogajanja. Najbolj mi je žal tiskovnega predstavnika SDS, ker me je redno zalagal z vsemi ključnimi bizarnostmi v Sloveniji. Nekaj jih redno menjavam, poskušam z novimi ljudmi, testiram. Včasih ne zdržim več kot par dni, včasih sem prijetno presenečena in postanejo moja stalnica. Žal bi mi bilo zgrešiti informacije, ki jih rada berem in v njih uživam zato, da bi nekomu božala ego s sledenjem. Smisel tviterja vidim v prejemanju informacij, ki me zanimajo, ne sledenju zaradi obče vljudnosti. Zato se tudi zgodi, da v primerih ponavljajočega skupinskega ircanja nekoga odsledim. Tako kot je v OŠ učiteljica razsedla klepetalce, da so lahko ostali v razredu sledili snovi. Res je, prek tviterja se da spoznati kup fajn ljudi. V resničnem življenju se družim tako z ljudmi, ki jim na tviterju ne sledim ali oni ne sledijo meni. To je najmanj, kar pričakujem od zdravega odnosa med dvema odraslima človekoma. Pa lep pozdrav :)