Gor in dol po straniščni školjki

 

 

CORAÇÃO

Share on Facebook Share on Twitter Share on Google+

O, violine. A to poje ženska ali moški? Kaj pa je to? Joj, kako je to lepo.

To je prepis prvih nekaj sekund mojega prvega soočenja s pesmijo zmagovalko letošnjega evrovizijskega festivala. Ne vem natanko, zakaj sem med prvim polfinalnim večerom sploh prižgal televizor. Zagotovo ne zaradi radovednosti, ker sem ta festival nehal spremljati že precej let nazaj. Pa je bila včasih Evrovizija včasih zame kar zanimiva. Sem otrok drugih časov in tako sem doma imel tudi dvojno elpejko z vsemi zmagovalci tja do začetka 80. let. In tisto mi je bilo všeč.

Skratka, nekaj sem prevajal in zraven poslušal, kaj se je dogajalo na odru. In pizdil, ker se mi je zdelo, da toliko fušanja vendarle ne bi smelo biti. In potem pesem, ki se me je dotaknila s svojo melodiko, pesem, katere besedila seveda nisem razumel, a se mi je zdela takoj neskončno intimna, pesem, ki me je pritegnila tudi s krhkim, odbitim nastopom Salvadorja Sobrala. Pesem, za katero sem si takoj zaželel, da bi dosegla veliko, ker je bila prav boleče drugačna od vsega, kar sem slišal tisti večer. Drugačna v lepem, glasbenem, intimnem, izvajalskem smislu. Nekaj, kar me je takoj usekalo. In, ja, kakorkoli trapasto se sliši, že ko sem jo slišal prvič, me je nekaj pripeljalo do praga solz. Ne vem, kaj, ampak zgodilo se je. In zgodilo se je tisto, kar se mi je edino zdelo prav. Krhkost in drugačnost pesmi, pospremljena z odlično izvedbo, ki je besedilo popolnoma ujela, je gledalce in žirije po Evropi prevzela. In v pesti ima tudi mene. In težko verjamem, da se takšna pesem ne bi prijela in trajala tudi malce dlje časa od običajnih treh tednov ali kolikor časa že traja življenje evrovizijskih zmagovalk zadnja leta. Slišali smo Pesem. In začarala nas je.

Ah, pripomba, ki je bila zadnje dni zelo pogosta. "To sploh ni evrovizijski komad." No, kaj pa je pravzaprav evrovizijski komad? Podrto, prostaško fušanje, cenena koreografija, komadi, ki tudi s trenutnimi glasbenimi mainstream trendi nimajo kaj dosti povezave? Nekaj, kar je pač malo bolj urbana različica veselic? Angleško besedilo na prvo žogo? Pogosto tudi zelo šlampasta angleščina?

Evrovizija je svojo pot začela kot glasbeni festival. Kot festival, na katerega so države pošiljale pevce s pesmimi, ki so te države na nek način tudi predstavljale. Festival s pesmimi, odpetimi v jeziku tiste države. In festival, ki je vsako leto - do neke mere - odražal tudi glasbeni okus dobe, v kateri se je odvil.

Kdaj točno je reč skrenila? Kdaj se je festival sfižil in sprevrgel v vse tisto, kar smo opazovali zadnjih nekaj let? Ne vem in tudi ne bom iskal odgovorov na to, vem samo, da sem že precej let nazaj dvignil roke. In podobno bi bilo tudi letos, če ne bi prižgal televizije in mimogrede poslušal, kaj se dogaja, in potem se je zgodil Salvador.

Ja, njegova izjava takoj po razglasitvi zmage morebiti ni bila najbolj taktna, ampak jebi ga, pritisnil je piko na i. Jaz bi bil zelo vesel, če bi Evrovizija v prihodnjih letih izgubila vsaj malo te banalnosti, v kateri se duši zadnja leta. Da bi se vendarle več sodelujočih odločalo za pesmi, ki bi odražale značaj države, iz katere prihajajo, pa naj gre za jezik ali pa za melos, in da bi v ospredje dejansko spet stopili pravi tekstopisci in skladatelji. Da bi se freakshow tipov v mrežastih majicah in s pripetimi kitami ter žensk, ki bi bolj kot na odru "palile i žarile" v kakšnih cenenih porničih, počasi vendarle končal.

Ob Portugalcih so pot do drugačne Evrovizije na nek način pokazali tudi Bolgari. OK, fantiček je pel v angleškem jeziku, ampak njihova pesem je bila nekaj, kar bi lahko prišlo iz rok kakšnega povsem spodobne produkcijske ekipe v letu 2017. Morda pa bo banalnostim - nekoč, nekje - tudi na Evroviziji počasi odklenkalo.

In če se tvoje srče noče predati,
če noče čutiti,
če noče trpeti,
noče načrtovati najine prihodnosti,
lahko moje srce ljubi za oba.

2 COMMENTS

Matej
16 May 2017
Tekmovanje je postalo ceneno takrat, ko so ukinili orkester in se za dobro izvedbo ni bilo treba več truditi v smislu moram sodelovati z dirigentom in orkestrom. Zakaj lahko Sanremo vsako leto ponudi kar nekaj dobrih skladb in izvajalcev?! Ker je treba znat napisat tudi za orkester ne samo tipkat po računalniku (kar delajo velikokrat glasbeno polpismeni "skladatelji"). Ne pravim, da ukinimo elektroniko, le z roko v roki z akustiko bi morala iti in se dopolnjevati, oplojevati, raziskovati. Se mi pa zdi, da se tole mogočno glasovalno telo iz leta v leto malček bolj trudi iskat glasbo.
TC
16 May 2017
Ja, očitno se res nekaj premika. Sem tudi jaz kar krepko premišljeval o Sanremu, ker vsako leto tam poskrbijo za nekaj "earwormov". Ja, tam se še vedno - tudi zaradi tradicije - trudijo tako z besedili kot z glasbo. Pa saj bo. Lej, upanje ostaja. O glasovalnem telesu pa... Letos je bilo očitno že tako nažrto tistega turbokiča, da je naravnost popadlo nekaj, čemur lahko rečemo pesem. Lekcija tudi za Italijane, ki so se sicer s svojo Karmo vedli, kot da je delo zanje že opravljeno. Padli so tja, kamor sodijo. Za nastope, ki so ponudili nekaj posebnega, drugačnega.

REPLY:

    



celestina.si

is mobile friendly
 

2015 © Renovatio  I  powered by QUBE system™  I  host on GreenServers