Najprej en tak droben disclaimer. Ne vem, kakšna nadaljevanka je Gorski zdravnik. Nisem je videl niti minute. To, da obstaja, mi je bilo jasno iz maminega navdušenja, saj se je z nekaterimi liki iz te serije res spoprijateljila. Ja, še ena od reči, ki so šle - tudi povsem zavestno - mimo mene. Pač nisem pretiran uporabnik in - kar težka beseda - uživalec televizije.

Gorski zdravnik, no, igralec, ki igra to vlogo, se je torej ustavil v Sloveniji. Prav. Tisto, kar me je zbodlo, pa je bila neskončna množina zgražanja, zasmehovanja, posmehovanja in vzvišenih komentarjev zlasti na tviterju, ni jih manjkalo niti na - sicer bolj na iiiiiiiiii kako lepo naravnanem - facebooku. Čakajte, zakaj že?

V Slovenijo je torej prišel človek, ki s svojim delom, s tem, kar počne, očitno navdušuje veliko ljudi. Prišel je človek, ki ljudem prinaša nekaj drugega, jim ponudi drugačen svet. Prišel je človek, ki ljudem omogoča, da za hip podoživijo neko drugo zgodbo, da se postavijo v kožo nekoga drugega. Prišel je človek, ki s svojim delom ponuja nekakšno utopijo, utvaro. Človek, ki ljudi osrečuje.

In veliko ljudi je tega človeka hotelo videti. Ga pozdraviti. Ga morda srečati, dobiti avtogram, se morda z njim fotografirati. Skratka, v živo videti nekoga, ki jih... Preprosto osrečuje.

In zdaj me res zanima, v čem je navdušenje teh ljudi manj vredno od navdušenja nad - stopam na spolzek teren - uspehi Ilke Štuhec ali pred tem Tine Maze. Zakaj je navdušenje teh ljudi manj vredno od navdušenja zelenih, vijoličnih, rdečih, kakršnihkoli že navijaških množic, ki z - dobesedno - polnimi ritmi petard in raket besnijo po stadionih? Zakaj je ta sreča manj vredna od sreče, ki ti jo lahko ponudi lepo odpet in odigran koncert? Ali pa recimo od sreče, ki ti jo ponudi bogastvo vzporednega sveta v nekem romanu? Saj praviloma teh svojih idolov, ljudi, ki jih občudujemo, osebno ne poznamo. So tam nekje, daleč stran od nas. Si pa predstavljamo, da jih poznamo, ker jih spremljamo vsak dan.

In še nekaj je treba dodati. Vsi ti ljudje, od gorskega zdravnika do zabritih in potetoviranih mladcev, to, s čimer nas navdušujejo, počnejo za denar. In mi kupujemo to zgodbo. In s tem ni pravzaprav nič narobe. Narobe pa je, da smo tako naduti in - v svoji ne-samozavesti - tako samozavestni, da smo pripravljeni soditi tudi, katera sreča ter navdušenje sta večvredna in več vredna. 

Vzvišenost kot vrednota? Kot stališče? Ne, hvala.