Danes sem nekaj brskal po računalniku in naletel na neka svoja zgodnja "literarna" dela. Tole je bil poskus neke znanstvenofantastične zgodbe iz leta 2000 (ali pa morda še iz kakšnega leta prej), v katero sem skušal rukniti še precej zguljeno prodajanje duše hudiču. Ah, prispodobe in strta srca... No, "prilagam" en odstavek, sicer pa je za mazohiste celoten tekst na voljo tukaj. Feel my pain and I am sure I am about to feel yours. :)

Vogali so se začeli mehčati, stene so se začele izgubljati same vase, strop pa je odpihnilo v neskončnost. Tla so mi stekla izpod nog kot živo srebro, znašel sem se sredi eksplozije barv in zvoka in poletel sem. Spremenil sem se v en sam neskončno žareč curek svetlobe, za seboj pustil razdejanje in planil v nebo. Težko bi opisal stvari, ki sem jih videl. Težko bi opisal, kaj sem ob tem čutil. Veste, kamorkoli sem prijezdil na tistem sunku svetlobe, sem postal nekaj drugega. Mojemu sedanjemu umu nedojemljive stvari so se kazale moji zdaj nedojemljivi, takrat pa povsem samoumevni zavesti. Tudi sam ne vem natanko, kaj sem videl, slišal in čutil, a ko sem se spet znašel v sobi, v kateri so izginjali odmevi šibke modrovijolične svetlobe, sem bil prepričan, da sem za ponovitev tega, kar sem doživel, pripravljen storiti vse. Vse.