Ja, klape. Pravzaprav ne klape, ampak ena klapa. Šufit. Pravzaprav moja glasbena obsedenost leta 2016. No, morda ena od obsedenosti, če pomislim tudi na mariačije, s katerimi se pacal po prvem delu poletja. No, pa spet ne kar na splošno, ampak so z balkona med sosede neusmiljeno doneli Mariachi Garibaldi. Ampak to je druga zgodba, s svojim hudo vsebinskim ozadjem. Seveda.

Torej, Šufit. Začelo se je na medijski noči Nove Slovenije, ne na tisti, s katere sem odšel s pink torbico. Leto pozneje. No, v urah, ko tudi krščanski demokrati postanejo in ostanejo krščanski samo še od vratu navzgor, se je na nekem zaslonu rolal video z melodijo, ki se me je dotaknila na nekih čisto skrivnih, sentimentalnih koncih. V spominu sta mi ostali dve besedi. Ljubav in Šufit. Guglanje naslednji dan je bilo preprosto. Mislil sem si, da so bili dotiki tiste melodije posledica alkohola, ampak ne, tudi naslednji dan je v meni še nekaj odzvanjalo.

Kar me je krepko presenetilo, ker klape nikoli, ampak res nikoli niso bile del tega, kar sem poslušal. Očitno je za vse enkrat pravi trenutek.

In potem se je ta Šufit nekako plemenitil do poletja in do nekaj več pesmi na moji playlisti. Te pesmi so se na naši balkanski turi kar nekajkrat zavrtele. Potem pa kratek postanek v Dubrovniku in ravno takrat, ampak ravno takrat so na Stradunu prepevale najboljše hrvaške klape. Zadnja, kot smetana na tortici, je bila seveda Šufit. In cel trg je prepeval z njimi. In vsi so ploskali. In bilo je lepo.

And I was toast.

In so se morali moji drobni obsedenosti privaditi tudi drugi. V teh mesecih je bilo kar nekaj vprašanj "Zakaj pa zdaj te klape poslušamo?" Sem odgovarjal, da to niso kar neke klape, da je to Šufit. In potem so - če so hoteli priznati ali ne - čez nekaj minut začeli uživati.

Ja, seveda, potem pa na facebook, pa guglanje pa stalkanje pa malo smešenja in samoironije, ker niti ni tako težko, in sem se nekako privlekel do tega, da sem pred nekaj dnevi sedel v evangeličanski cerkvi v Murski Soboti, pred oltarjem (pun intended) pa je bila klapa Šufit. In jaz sem bil srečen.

Tega, da je imel Igor večji del koncerta solzne oči, vam nisem povedal jaz. Mene je včasih malo stisnilo, ampak sem vztrajal.

Lahko mi rečete trapa ali pa kaj drugega, beats me. Še kdaj  bom šel na njihov koncert. Ker so fajn.

Mimogrede. Fotka je za en kurac, ker so tiste luči na oltarju čisto preveč žarele, pa itak nisem hotel nič slikati, tole pa je video. Poletje, Stradun, Šufit.