Čeprav bi najbrž kdo po prevladujočem cinizmu lahko sodil tudi drugače, imam ljudi pravzaprav rad. Zelo rad. Navdušujejo me. So divje neskonkčen in zabaven vir opazovanja, analiziranja in premišljevanja. Od tod najbrž tudi izvira moja dolgoletna fascinacija, ko gre za internet, zlasti seveda, ko gre za spoznavanje novih ljudi. Kot da bi se bal, da mi bo "domačega materiala" zmanjkalo. No, kakorkoli, ne glede na vse draži in slasti internetnega spoznavanja (ehem...), pa se nič ne more primerjati s tem, kako prijetno je nove ljudi spoznavati v živo. Nekaj časa je bilo moje stanovanje skorajda nekakšna izpostava kakšne turistične agencije, ker se mi je zdelo, da moram preostanku sveta med drugim pokazati vsaj to, kako strašno lepa je Slovenija. Ampak to je druga zgodba.

 

In zdaj tviter. Ja, glede na to, da je moj balonček praktično skoraj povsem slovenski, je bilo le vprašanje časa, kdaj bodo te večurne besedne epopeje prerasle tudi v dejanski stisk roke z ljudmi, s katerimi se prek teh klepetov preprosto povohaš. In si jih želiš srečati ter spoznati. Po nekaj poteh in stranpoteh smo se zdaj kar lepo navadili, da se dobimo vsaj enkrat na mesec.

 

Kdaj se dobimo? Vprašanje, ki pomeni, da je treba malo pobrskati po koledarju, se malo posvetovati, malo uskladiti in se potem dobiti v Williamsu na Tavčarjevi. Vsaj kakšno leto in pol že traja tole in ne vidim nobenega razloga, da ne bi še naprej. Pivo teče, ure tudi, da nas morajo vsakič skoraj vreči ven, pa je tudi nekakšna folklora.

 

Vedno pa je zanimivo opazovati tudi, kdo se bo pojavil. Nekaj se nas vedno najde. Nekakšno jekleno jedro z najprijetnejšimi objemi, ki jih vedno komaj čakam. In potem ljudje, ki se pojavijo in ostanejo. Pa ljudje, ki pridejo in odidejo. Pa ljudje, ki pridejo, pa padejo v kakšne čudne štose na teh srečanjih in odidejo. Pa ljudje, ki ne vedno točno, kaj bi počeli. Ljudje, ki pridejo, pa jih kdo zmoti. Ljudje... Skratka, en tak svet v malem. Pa na kupe traparij, smeha, neumnosti in nesramnosti, seveda. Ter še česa drugega. In prav je tako. Saj veste, ne? Balladero: Verjeti moraš v pomlad, sanjati star, živeti mlad. In najpomembnejše. Na tvitmeete so prišli tudi ljudje, ki so postali in ostali moji prijatelji. Moji Ljudje. 

 

In to je to. In zato sem vedno nestrpen in vesel in vznemirjen, ker vem, da vas bom spet videl. Ker je resne zajebanine itak vsepovsod čisto preveč. In tvitmiti so drugačni. In prav je tako. Kdaj se dobimo?